Aleksander Volavšek AIDEA Podkast

Kot gost sem nastopil v podkastu, ki ga vodi Klemen Selakovič.

Zahvalil bi se Klemnu Selakoviču za prijetno izkušnjo, ki sem jo imel pri snemanju podkasta. Vsekakor sta tudi njegova umirjenost in energija pripomogli k temu, da sem govoril tako spontano, odprto in osebno.

V podkastu sem prebral pesem, ki sem jo napisal leta 2019, če jo kdo želi prebrati ob gledanju posnetka.

Možno je biti tudi srečen

Dolgo z verigami sem bil priklenjen, vanje sem bil jaz ujet,
kadar mislil sem, da jih več ni, samo podaljšal sem jih spet.

Tako živel sem v okovih, le verige kdaj daljše so bile,
večno iskal sem navodila za življenje, a izgubil sem vse.

Dolgo živel sem v zaporu, ki vedno ključ na notranji je strani imel,
teh vrat pa nisem več odklenil, pozabil sem, da sem nekoč živel.

Končno v meni je umrlo vse, upanja ni več bilo,
ničesar več ni ostalo, življenje iz mene je odšlo.

A takrat nepričakovano pot ugledal čisto novo sem,
sem stopil nanjo, pa niti nisem vedel kam sploh grem.

Pa vseeno korak koraku je sledil,
šel sem nekam, kjer nikoli nisem bil.

V ta nov neznani svet sem se podal,
brez pričakovanj, ničesar nisem več iskal.

In šele na tej novi poti počasi sem spoznal,
da v sebi nosim, kar sem tako potreboval.

Ko spustil sem preteklost svojo, ko se nisem več obsojal za vse, kar sem počel,
šele takrat spoznal sem, da nisem več v zaporu, šele takrat lahko živeti sem začel.

Danes je življenje lepo, sreča je že sama moja pot,
ni iskanja cilja, zadovoljstvo je moč najti vsepovsod.

Ko mi življenje govori "Rad te imam", sedaj te besede resnično prepoznam.

Sam sebi ne postavljam vedno novih si ovir,
spoznal sem, da že v sebi nosim svojo luč in mir.

Če veter piha, prijazno ga sedaj pozdravim,
Kadar pa dežuje, ne zbežim, ampak se ustavim.

Ker nad vsem tem vseeno prijazno sonce sije,
dež pa pada le zato, da včasih mojo dušo umije.

Nekoč sem čakal smrt, da odreši me trpljenja,
sedaj pa cenim vse oblike svojega življenja.

Saj ne mislim, da sedaj v pravljici živim,
ker pravljica nikoli pač resnična ni.

Jaz pa vsak dan z nasmehom se zbudim
nič več tistega pričakovanja pekla ni.

Kar je bilo, naj nekje tam daleč zadaj bo,
sedaj živim za danes, naj mi danes bo lepo.

Kaj bo jutri, sploh ne vem, zagotovo pa nastopi dan,
in ko zvečer zaspim, vem, da ta moj dan ni bil zaman.

Sedaj sam svojo zgodbo pišem, a življenja si pa ne lastim,
ni pa več demonov v meni, ki so dajali mi občutek, da trpim.

Teh demonov nisem znal pregnati, nisem več vedel, kaj naj še storim,
sedaj pa so odšli kar sami, ker spoznal sem, da lahko brez njih živim.

Ne vem, ali dobro res vedno premagalo bo zlo,
verjamem pa, da ljubezen vedno na tem svetu bo.

Zadostuje že, če sam sebe bom iskreno rad imel,
le tako spoznal ljudi bom, katerih bližine bom vesel.

Pa saj ob sebi že dolgo takšne jaz ljudi imam,
je pa bila potrebna nova pot, da to spoznam.

Za vsakogar je možno, da zjutraj odpre oči in se dneva veseli,
če pa že kdaj žalost pride, to ne pomeni, da nikjer več sreče ni.

Končno sem stopil iz predora, ki sploh izhoda ni imel,
tudi, če ni svetlobe, hodi le naprej in boš do luči prispel.

Morda ni res, da upanje je tisto, ki zadnje v nas umre,
jaz ga nisem več imel, pa danes življenje spet lepo je.

Ne verjemi, da je življenja konec, če morda v tebi upanja nikjer ni več,
bil sem tam in to poznam, pa sedaj živim življenje, ki postalo mi je všeč.